Titian je živel in delal v času, ko se je vsakršna manifestacija človeka v človeku štela za strasti, nekaj vrednega samo nezaupanja. Na podiju svetosti je bil zgrajen asketski življenjski slog - odreči se vsemu, pij vodo in jej suhega kruha, ne gledaj na lepe ženske, moli, kesi se in rešen boš.

Med slikami Arhipa Ivanoviča Kuindžija "Jesen" ni najbolj znana slika. Vendar pa privlači s svojim tihim šarmom. Gozdna pokrajina z drevesi in komaj opazno pot se zdi nekoliko mračna, kar izraža občutek neusahljivega zmanjšanja dnevnih ur. Narava se pripravlja na zimo. Samo eno drevo - je v samem središču kompozicije - trmasto še naprej zeleno.

Ustvarjanje tega platna je povezano z imenom tajkuna Adolfa Stockwea, ki se je leta 1904 odločil zgraditi ogromno družino. Takrat je bilo modno slikati slike na stavbah in v njih, zato je dunajski industrialec povabil več umetnikov (vključno z Gustavom Klimtom), ki jim je ponudil pogodbo.

Mnoga dela genija so se izgubila. To velja za njegove slike, ki bitke s časom niso preživele. Marsikaj lahko ugibamo le iz pisnih podatkov avtoritativnih sodobnikov Michelangela. Med temi izgubljenimi mojstrovinami so slike Kristusa žalosti, vstajenja in križanja, ki jih je vse naročila Vittoria Colonna, ljubljeni mojster.

Ta slika je bila naslikana leta 1873. Kuindzhi je preživel celo poletje 1872 na Valaamu. Rezultat je bil videz tega genialnega stvarjenja. Pokrajina je na razpotju. Po eni strani je to umetniško realno razumevanje narave. Toda hkrati se še vedno čuti značilen vpliv romantike. Gledalec čuti romantične lastnosti v ospredju, ki jih namerno poudarja svetloba nevihte.

Petrov-Vodkin je ruski umetnik, pisatelj, učitelj, v katerih slikah je mogoče največkrat opaziti tri stvari, včasih v kombinacijah, včasih ne. Materinstvo je prva stvar. To je lahko prepevanje podobe matere, njenega vedenja in svetosti ali hvalnica naravnosti reprodukcije z vsem svojim navadnim junaštvom.